Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
23. 8. 2010,
14.35

Osveženo pred

6 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Ponedeljek, 23. 8. 2010, 14.35

6 let, 8 mesecev

Zamrznjeni v kreditu

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 1
Prispevek, v katerem avtor išče svetle točke naše stvarnosti.

Drage bralke in bralci, vaša mnenja vedno preberem in se ob vsakem zamislim. Če imate prav, vzamem svojo po meri narejeno miško (kovinska, namesto kabla veriga, namesto koleščka trnova krona) in se začnem z njo tepsti po hrbtu ter stokati: "Mea culpa, mea maxima culpa!" Nazadnje sem se tako obdelal ob očitku, da sem negativističen, da v Sloveniji ne najdem ničesar dobrega. Moje kolumne so res niz opozarjanj na zadeve, za katere menim, da jih spregledujemo in da večina ni ravno takih, da bi se z njimi bahali (Drugače jih ne bi spregledovali, mar ne?). Rekel sem si, hej, Miha, za naslednjič pa moraš najti nekaj spodbudnega, ustvariti moraš pravi primer optimizma in pozitivnega mišljenja. Nato sem odprl novičarsko stran in prebral, da je nekdanji glavni tajnici Slovenskih krščanskih demokratov Hildi Tovšak izginilo okoli 14 tisoč evrov, ki so jih zaposleni zbrali kot solidarnostno pomoč za družino tragično umrlega sodelavca Vegrada. Postalo mi je jasno, naj domačih novic raje ne berem, če iščem optimizem. (Spotoma: rekel sem si: je mogoče, da kradejo že umrlim siromakom, če to ni najnižja točka, na katero lahko pademo − in potem je realist v meni šepnil: ni, ni!) Odštel sem tudi srečanja z ljudmi, ki jih imam rad, pa prijatelje, in glej, spomnil sem se medicinske sestre, ki jo je čakajoči pred menoj obdeloval z vsemi svojimi frustracijami, ona pa je ostala prijazna, korektna in neverjetno vzdržljiva. Nato se je še meni opravičila, da sem moral dlje čakati, češ, veste, ljudje so danes zaradi krize bolj živčni. In sledili so drugi spomini, malenkostni, a optimistični: natakar, ki streže prijazno in hitro, človek, ki uživa v programiranju in mu oči kar žarijo, ko ugibava, kako bi lahko najbolje rešila določen problem, profesor, s katerim kujeva načrt, kako spodbuditi učence.

Skratka, spomnil sem se ljudi, ki z veseljem opravljajo svoj poklic.

Vem, malce histerične dame tekajo okoli in vpijejo, kako je v življenju najvažnejša ljubezen, a biologija pravi, da zaljubljenost traja približno pol leta (zadosti za zanositev), ljubezen pa od pet do sedem let (zadosti, da otrok pride iz najhujše nemoči). Torej neprestano nanjo ne moremo računati. Za povrh, mar bi šli ležat na mizo zaljubljenega kirurga, ki bi z medlim pogledom vzdihoval o njegovi dragi, kakšne oči ima, kakšne oči ima! Vi pa bi vmes stokali, gospod doktor, to, kar gnetete, je moj slepič.

Edino, kar traja celo življenje, je smiselno delo. Delo, ki nas veseli, v katerem uživamo, nam je izziv vsak dan sproti. Slovenci to seveda pomešamo s poklicem − kje pa, poklicev lahko človek zamenja v življenju precej, važno je, da ohranja smiselno delo. A spomnil sem se le malo optimističnih primerov − večina natakarjev je izgubljenih in nezainteresiranih, nekaj prav zoprnih. Učitelji so nekateri že obupani in povsem nemočni pred učenci, na uradih se obešajo na birokratske bergle, s katerimi te spotikajo, skratka, stanje ni najboljše.

Se motim? Je spet udaril na plano moj negativizem, je čas, da zavihtim miško?

Poglejmo podatke: večina Slovencev komaj čaka upokojitev ("Samo še slaba tretjina starejših od 55 let je zaposlena. Slovenci se v povprečju upokojimo z 32 leti delovne dobe pri 53 letih."). Med pritožbami o trpinčenju na delovnem mestu vodimo ("Petina zaposlenih v Sloveniji žrtev mobinga"). Kdo torej sploh hoče biti v službi?

Sodeč po slovenskih medijih, nihče. A te dni se je tudi v Angliji začela debata o daljšanju zaposlitvene dobe in nekateri novinarji so za, nekateri proti. Starejši anketiranci pa so bili v glavnem čisto navdušeni, juhu, delali bomo lahko dlje! Mlajši so seveda noreli: mi pa ne bomo dobili služb!

Čakajte malo, pri nas še nisem prebral izjave človeka, ki bi rad delal dlje in podpira pokojninsko reformo. Služba je muka, trpljenje, in pokoj je tisti obljubljeni raj, za katerega trpimo. Če sestavimo skupaj vse podatke, lahko trdim, da je ena od glavnih značilnosti Slovenije ravno v tem, da so ljudje zaposleni v službah, ki jih ne veselijo.

Kar sem sklenil preveriti. Ljudi, ki jih vsaj malo poznam in za katere vem, da jim služba ni v veselje, sem vprašal, zakaj jo opravljajo. Nekaj jih je obtičalo v poklicu zaradi staršev. Čeprav so že davno samostojni, še naprej vztrajajo na ukazani poti. Pri nas je pač že menjava službe sramota, kaj šele poklica. Večina pa je za stanovanje/hišo/vikend najela posojilo. In potem so morali najti nekaj, s čimer bodo odplačevali obroke. In ker so krediti že tridesetletni, pač tako dolgo ne tvegajo in so ujeti v službi, ki jo sovražijo do dna srca. Kot je tridesetletna vojna v XVII. stoletju uničevala Evropo, tako tridesetletni krediti zdaj uničujejo slovenski optimizem.

Nedavno smo lahko brali nizozemskega sociologa, ki je pravil o tem, kako so zaskrbljeni nad pojavom dvajsetletnih kreditov, ker preprosto vežejo preveč delovne sile in jo imobilizirajo, torej imajo manj novih podjetij, tveganj, manj inovacij, izumov, kreativnosti. In to v družbi, ki te stvari načeloma ceni! Pri nas je že itak težko izstopiti (z imenom in priimkom), kaj šele če imaš tridesetletni kredit!

Kredit pa moraš imeti zato, ker so povsod okoli tebe sama lastniška stanovanja in je najemništvo sramota, predvsem pa povsem neurejen poligon muh in mušic − ok, saj zakonsko je verjetno v redu, le v praksi se zakoni nekako sami od sebe niso uresničili.

Ameriški sistem lastništva ni za nas: tam pač menjaš hiše glede na svoje finančno stanje. Kadarkoli obiščem neke prijatelje, so na drugem naslovu. In že po pročelju vidim, kako jim gre. Ko sem pisal o našem odnosu do nepremičnin ), mi je nekaj bralcev zatrdilo, da raje storijo samomor, kot da gredo v manjše stanovanje.

Po mentaliteti smo blizu Nemcem in tam imajo razmerje med lastniki in najemniki 50 : 50. Jazbinškov zakon je poceni prodal družbena stanovanja in priložnost za velik fond urejenih najemniških stanovanj je bila izgubljena. Da, lastniki načeloma za stanovanja bolje skrbijo, res je − ampak manj so gibljivi in prilagodljivi. Zato se mi zdi nemško razmerje primerno.

Kaj zdaj? Hm, če bi bil politik, ki ima moč dolgoročne strategije in vpliva na to, da se ljudje razmestijo po poklicih tako, da bodo zadovoljni, bi zaskrbljeno mrščil čelo in ustanovil kako komisijo. Na dnu duše pa bi bil vesel − ljudje, privezani ob nepremičnine in kredite ne tvegajo manj samo glede službe, marveč tudi glede politične ozaveščenosti. Bolj tiho so, anonimno pljuvajo na forumih, ko pa pride čas javne besede, se zavedo, uf, samo še 19 let in šest mesecev moram odplačati, 19 let in šest mesecev bom še priden, potem pa bodo videli hudiča! A ko minejo ta leta, na vrata trka starost, posojilo je treba vzeti še za otroke, ki študirajo v neskončnost, in se potolažijo: res sem molčal vse življenje, a hodil jih bom strašit iz groba! Vmes pa si pomagajo z dodatki prehrani: 15 odstotkov prebivalstva je alkoholikov, skoraj petina vseh receptov, izdanih v Sloveniji, je za zdravila z delovanjem na živčevje in tako dalje, če ostanemo le pri legalnih zadevah.

Na tem mestu bi se iz srca zahvalil ljudem, ki so v Sloveniji povsem medijsko prezrti, so očitno izumirajoča manjšina in redki biseri: vam, ki svoje delo opravljate z veseljem. Edina zrna optimizma ste. Vem, da vam je težko, saj smo biološko narejeni tako, da hočemo svojo okolico prilagoditi sebi in tako je okoli vas vse polno ljudi, ki vam iz dna duše zavidajo smiselno delo, nad vami so verjetno po zvezah in znancih nastavljeni šefi, nezavedno nesrečni zaradi lastne nesposobnosti in trn ste jim v peti. Če ste šef, pa morate voditi ljudi, ki so prišli v službo zaradi posojil in ne zaradi veselja do dela. A prišel bo čas, ko boste svoje veselje nad lastnim delom lahko pokazali okolici in se vam ne bo več treba skrivati, ko boste lahko prišli iz senc in postali zgled, ne pa predmet posmehovanja. Mogoče bo trajalo par generacij, a trdno verjamem, da bo tudi v Sloveniji napočil ta dan. Do takrat pa: hvala vam in zdržite!

Ne spreglejte