Janja Garnbret
Sreda, 24. 4. 2024, 4.10
1 teden, 2 dneva
Ob izidu pravljice in prvih vtisih z olimpijskega prizorišča
Janja Garnbret: Starša mi vedno rečeta, naj se spomnim, kdo sem
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,89
Janja Garnbret je dobila svojo slikanico, želi si, da bi bralci nekoč o njeni zgodbi lahko prebirali tudi v biografiji.
Ob izidu pravljice o Janji Garnbret, ta pripoveduje zgodbo o deklici, ki si upa sanjati, na poti do uspeha pa jo spodbujajo in ji pri premagovanju ovir pomagajo družina in prijatelji, smo se z glavno junakinjo slikanice Janja in čudežna roža pogovarjali o njeni ljubezni do knjig, otroški želji, da bi postala knjižničarka, obisku olimpijskega prizorišča v Parizu, kjer bo avgusta skušala osvojiti novi naslov olimpijske prvakinje, in smernicah mednarodne plezalne zveze, s katerimi želi izboljšati zdravje plezalcev in plezalk. "Dokler nekomu ne bodo prepovedali tekmovati, vse ostaja enako kot prej," ugotavlja olimpijska prvakinja, ki se boji, "da se bo očitno nekdo moral znajti v bolnišnici, da bodo vodilni priznali, da imamo težavo."
Janja, ob svetovnem dnevu knjige (23. april) ste dobili čisto svojo resničnostno pravljico. Menda ste kot otrok dobesedno požirali knjige, bralne značke ste verjetno opravljali kot za šalo, kaj pa danes? Koliko je branje še sestavni del vašega vsakdan? Še posebej v luči sprememb naših navad, ko se nam koncentracija nevarno zmanjšuje in ko veliko ljudi bere le še površinsko.
Res je, ko sem bila otrok, sem zelo rada in veliko brala, želela sem si celo postati knjižničarka, no, zadnja leta sem misel na to opustila (smeh, op. p.), pa tudi pozneje, ko smo imeli razna obvezna branja v šoli, je ta bralna vnema nekoliko popustila, nikoli pa ni izginila. Danes berem predvsem na potovanjih, na letalu, čeprav se res toliko dogaja, da težko najdem čas. Zadnje čase zelo rada prebiram športne biografije, ravno sem prebrala biografijo teniškega igralca Andrea Agassija z naslovom Open, trenutno pa berem biografijo smučarke Lindsey Vonn.
Običajno imajo vse biografije neki zasuk, neki dramatičen trenutek, neuspeh … Pri vas na srečo takih trenutkov v karieri ni bilo veliko.
Res je, mislim, da se iz teh življenjskih zgodb lahko tudi sama veliko naučim. Morda se na podlagi tega tudi sama utrdim v prepričanju, da če se bom kdaj znašla v težkem položaju, vem, da se bom znala pobrati. To mi daje zavedanje, da karkoli se bo zgodilo, bo na koncu dobro.
Kaj je bil za vas do zdaj največji test? Poškodba prsta v začetku lanske sezone ali psihični pritiski?
Oboje. Absolutno najprej poškodba, seveda pa so vseskozi prisotne tudi mentalne preizkušnje, ko je lahko vse v redu, pa te vseeno preplavljajo negativne misli. Mislim, da se nam to vsem dogaja dnevno. Pridejo dvomi in grejo – in tako vsak dan znova.
Ali pa če se spomnim na dneve pred olimpijskimi igrami v Tokiu, tudi to je bil zame kar konkreten preizkus.
Pogovarjava se na dan izida vaše pravljice, je morda na vidiku tudi nastajanje vaše biografije ali je za ta korak še prezgodaj?
Seveda o tem razmišljam in si želim, da bi tudi sama nekoč imela svojo biografijo, v kateri želim svoje znanje, misli in dvome preliti na papir, vendar je za to še prezgodaj. O koncu kariere še ne razmišljam, zato bo tudi avtobiografija še nekoliko počakala. Je pa pravljica Janja in čudežna roža odličen začetek. Sama imam zelo rada interakcijo z otroki, dajejo mi inspiracijo in me motivirajo, zato upam, da sem jim del tega, kar mi dajejo, vrnila s knjigico. Zdi se mi fantastična in zelo sem vesela, kako je vse skupaj izpadlo.
Garnbretova v družbi ilustratorja Mateja de Cecca in pisatelja Primoža Suhodolčana.
V kolikšni meri ste tudi sami sodelovali pri procesu nastajanja?
Pri nastajanju knjige sem sodelovala od začetka. Od začetnih pogovorov s svojima staršema, ki sta se spomnila mojih začetkov, do razmišljanja o tem, ali bo v knjigi kot živalski motiv upodobljena koza ali bo kaj drugega, zraven sem bila tudi pri nastajanju ilustracij in naslovnici. Izjemno sem zadovoljna s končnim rezultatom.
Kdo vas je prvi poklical, če se strinjate z idejo?
V bistvu je bilo tako, da je Primož (avtor Primož Suhodolčan, op. a.) najprej poklical mojo mamo, predvsem zato, ker se sama ne javljam na neznane številke (smeh, op. a.). Kmalu zatem sva tudi midva našla stik in zgodba je začela nastajati.
Kaj simbolizira čudežna roža v naslovu pravljice?
Roža je simbol vrha v vseh pogledih, simbolizira neki cilj, lahko je tudi zlata olimpijska medalja. To sem si sicer zdajle izmislila, samo morda je pa res (smeh, op. a.).
Knjiga je izšla tudi v angleškem jeziku. Ali obstajajo načrti o promociji knjige med olimpijskimi igrami?
Na zgornji fotografiji Janja Garnbret v resničnem življenju, na spodnji pa v ilustrirani različici.
Želela sem si, da je knjiga tudi v angleškem jeziku, saj vem, da imam kar nekaj angleško govorečih oboževalcev, in sem želela, da bi tudi oni lahko prebrali to knjigo. Glede promocije med olimpijskimi igrami pa še nimamo načrtov.
Pred dnevi ste obiskali Pariz, s trenerjem Krajnikom sta potipala teren. Kako je videti prizorišče plezalnih tekem na olimpijskih igrah v pariškem predmestju Le Bourget?
Za zdaj je tam bolj ali manj gradbišče, vse se še postavlja, ni stene, ni tribun, je pa lepo prizorišče. Ko bo vse urejeno, bo videti super. Z Romanom sva šla na prizorišče zato, da sva si ga ogledala in da začutiva energijo.
In kakšna je energija?
Dobra, super.
Imeli ste tudi sponzorske obveznosti, za kaj točno je šlo?
Res je, imeli smo fotografiranje in dogodek ob novi olimpijski kolekciji. To je bil tudi glavni razlog za potovanje v Pariz.
Vaš program ostaja enak, kot ste ga napovedali na predstavitvi slovenske reprezentance? Da vas bomo naslednjič v tekmovalni areni videli šele konec junija v Innsbrucku?
Res je, na tekme se vračam v Innsbrucku, do takrat se bom osredotočila na trening.
Sezono ste začeli s stoodstotnim izkupičkom, dvema zmagama na dveh tekmah na Kitajskem. Pred odhodom ste dejali, da boste šele po prvih tekmah lahko ocenili, kako se smernice, ki jih je Mednarodna zveza za športno plezanje vpeljala glede reševanja sindroma RED-S, na katerega že dolgo opozarjate, izvajajo v praksi. Kakšna je vaša ocena?
Lahko povem, da se ni nič spremenilo, čeprav so na papirju ukrepi videti super. To pomeni, da so strožji, a to so le na papirju. Dokler nekomu ne bodo prepovedali tekmovati, vse ostaja enako kot prej.
Kaj je RED-S si lahko preberete na spodnjih povezavah:
- Sindrom RED-S, ki ima lahko hude posledice, lahko preprečimo, a ga moramo prepoznati (pogovor z dr. Robijem Kelcem)
- Kaj sploh je RED-S, težava, na katero javno opozarja tudi Janja Garnbret? (Pogovor z Evo Peklaj, univerzitetno diplomirano inženirko živilske tehnologije, klinično dietetičarko in članico Slovenskega združenja za klinično prehrano)
Morda pa nikogar takega ni bilo na startni listi?
Nikogar ne bom izpostavljala poimensko, ampak na startni listi so bili tudi taki primeri. In če njim niso prepovedali tekmovati, potem se bojim, da ne bodo prepovedali nikomur. Ne vem, kako naj se ob tem počutim. Po eni strani sem se sprijaznila, da se nič ne bo spremenilo, in da se lahko trudim na vse pretege, pa ne bo učinka, ker je v ozadju politika ali kaj drugega. Po drugi strani pa vem, da se bo očitno nekdo moral znajti v bolnišnici, da bodo vodilni priznali, da imamo težavo. Bojim se, da brez tega ne bo sprememb. Ampak počakajmo, videli bomo, kaj se bo zgodilo na tekmi v Salt Laku v ZDA.
Če sva začeli s svetovnim dnevom knjige, predlagam, da končava s še eno obletnico. Se morda spomnite, kaj se je zgodilo pred natanko sedmimi leti (23.4.2017)?
Obletnica? Naj pomislim. Zmagala sem na svoji prvi balvanski tekmi. Sem uganila? Noro. Spomnim se, da sem bila na svoji prvi bolder tekmi, mislim, da je bilo v Innsbrucku, druga, vsaj tako se mi zdi, in da sem takrat prvič začutila, da sem lahko uspešna tudi v balvanih, čeprav sem bila še vedno osredotočena na težavnost. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj bom dosegla svojo prvo zmago, in ta se je zgodila na Kitajskem. Tako da ja, rada imam Kitajsko (na uvodnih tekmah sezone je zmagala tako v balvanih kot v težavnosti, kar sta njeni 42. in 43. zmagi v svetovnem pokalu, op. a.).
Pa Japonsko in Francijo …
Res je, vse imam rada (smeh, op. a.).
Od kod menite, da imate tako veliko zaupanje vase? Menda je samozaupanje prvi pogoj, da sploh lahko razmišljaš o uspehu.
To je res.
Kdo vam je to dal, morda privzgojil?
Ne vem, že od malega sem verjela, da če lahko uspe nekomu drugemu, zakaj ne bi uspelo tudi meni. Z leti sicer začneš čutiti določen pritisk, potrebo po tem, da se na vsaki tekmi znova dokazuješ, da si še vedno najboljši. Pridejo tudi slabi dnevi, ko se to zaupanje malenkost izgubi, a k sreči imam ob sebi Romana (trenerja, op. a.), ki mi v takih trenutkih reče, pa kaj je s tabo … ali nekaj v tem slogu. Pa seveda moja starša, ki mi vedno rečeta, naj se spomnim, kdo sem.
Preberite še:
